Vzgoja in socializacija mladega psa

Učenje je lepa zadeva, dokler se nekdo uči iz zadovoljstva in veselja. Ko to učenje preide v prehudo obremenitev (pri tem je izredno pomembna starost in postopnost učenja od lažjega k težjemu), se učenec začne upirati, učitelj pa za dosego cilja uporabi prisilo (to ni nujno vedno fizična sila, psihična sila - moč je veliko hujša oblika prisile), vendar se tega pri učenju običajno premalo zavedamo.

Obstajajo ljudje, katerih psihična moč je tako velika, da se pri njih psi dobesedno "podirajo" (pes deluje prestrašeno - rep med nogami, "znižana"- prihuljena hoja, plah pogled, vsak gib ga prestraši, itd....). 
Zanimivo je, da ko te ljudi vprašaš, kaj so počeli s tem psom v smislu sile, običajno odgovorijo da nič posebnega, da pes ni bil nikoli tepen, itd... 
Dostikrat - po daljšem času ugotovim, da se mi človek ni zlagal (v času štirimesečnega tečaja se to da lepo ugotoviti), da pa je njegova psiha premočna za dotičnega psa. 
Seveda ni vedno tako - včasih so vzroki drugje (slaba socializacija od mladiča naprej, dva ali več psov pri enem lastniku ki za povrh vsega niso ločeni med seboj, slaba izkušnja - beri pretepanje psa, itd...) vendar, kot sem rekel, se to vse pokaže med tečajem, še posebej pa na izpitu ali tekmi (ko ima vsak vodnik običajno tremo) takrat pes to začuti in v vsej moči se pokažejo napake, katere so se med tečajem še nekako skrivale in reševale.

Dostikrat ljudje naredimo napako, pa tega sploh ne vemo.
En tak "tipičen" primer : pes je ušel in zapodil sosedovo kokoš (kar je počel z velikim zadovoljstvom). Lastnik kriči in kliče psa na vse mogoče in nemogoče načine. Pes ga seveda niti pod razno "ne sliši". Ko se pes naveliča poditi kokoš, ali jo mu celo uspe zadaviti, se na lastnikovo "prepričevanje, moledovanje in grožnje" le vrne k njemu. Takrat pa lastnik - seveda pod vtisom polurnega kričanja, nemoči in po možnosti še kakšnega "prijateljskega" zbadanja - uspešno in temeljito premlati psa. 
Razmišljanje psa : ko sem se podil za kokošjo mi je bilo lepo, ko pa sem se vrnil k gospodarju me je premikastil, kar pa mi ni posebno všeč.
Sklep psa : naslednjič se bom toliko časa podil za kuro, da bo gospodar obupal in me bo pustil samega, nato pa se bom že skril nekam do večera, ko se bo gospodarju jeza polegla.
Če pa je pes slučajno toliko neumen, da se še nekajkrat pusti "speljati na led", se ta negativna izkušnja poglobi do te mere, da niti slučajno ne bo prišel k gospodarju ko ga bo klical.
Posledica : izjemne, če ne skoraj nepremagljive težave pri odpoklicu psa.
Drug "primer": pes nam je zaplenil najboljši čevelj. Po nekem času, ga nam ves ponosen vrne (seveda primerno obdelanega), mi pa ga za dobro delo nahrulimo in po možnosti za povrh dobi še eno po nosu.
Sklep psa: saj nisem tepec, da bi ti nosil tvoje čevlje. Raje jih skrijem (to izvedejo zelo uspešno in z veliko zagnanostjo), ti pa jih išci sam. 
Posledica : težave pri prinašanju predmeta in to ne majhne.
Še ena napaka, ki pa po prepričanju nekaterih ni napaka.
Lastnik gre s svojim psom na sprehod, kjer sreča drugega vodnika (vodnico), seveda tudi s psom (psico). Ker smo vodniki znani po svoji klepetavosti in družabnosti, se kmalu vsi štirje složno sprehajajo, psa se fino igrata, gospodarja pa malo kramljata. 
Ker pa gremo s psom vsak dan na sprehod, se ta zgodba ponavlja in ponavlja, iz dneva v dan - dokler se psa ne odlocita, da gresta malo po svoje, češ kdo bo pa čakal ta dva počasneta. Gospodarja pa seveda brihtne buče, psa pustita, češ saj se bosta že vrnila in jo odideta domov.
Ampak ta vračanja psov so vedno kasnejša in kasnejša, pa tudi ko gospodarja odpreta vrata, jo psa jadrno pobrišeta na skupni sprehod. 
Po možnosti se vedno v bližini najde "strokovnjak", ki zna take težave rešiti "za šalo" in problemi se samo povečajo. 
Sklep psa : ali ni fino ko se imava midva tako lepo ko sva skupaj, le kaj nama bosta gospodarja?
Sklep gospodarjev : sedaj bo pa treba v šolo, saj tam bodo pa že naučili potepina, kaj je red in disciplina.
Posledica : ko pridejo v šolo - po možnosti vsi štirje skupaj in še to k istemu inštruktorju, se zgodba o pobegih psov začne ponavljati.
Samo izkušen in zelo odločen inštruktor bo to zadevo ustavil, vendar je močno vprašljivo, kakšno bo to šolanje, saj gospodar in pes nimata medsebojne povezave. 
Nezadostna socializacija psov je res dostikrat problematična (premalo stikov z ostalim svetom v dobi odrašcanja - vožnja z avtom, srečevanje z avtom-tovornjakom, srečevanje z drugimi ljudmi, psi, mačkami, itd...), vendar naj se psi samo ovohajo in če ni napadalnosti se lahko malo poigrajo (1 - 2 minuti), nato gre vsak s svojim psom naprej po svoji poti.
Takih in podobnih primerov je še precej, vendar mislim da so to v grobem najhujše napake, ki jih lahko zagrešimo pri mladem psu.
Uporabljajte povelje SEM (lahko dodate ime psa) - PESSEM - kot enozložnica - brez presledka, na sprehodu pa lahko tudi žvižg (je bolj "oseben" in ločljiv od ostalih žvižgov).
Te vaje - kar jih pač zna - samo utrjujte in počasi podaljšujte čas izvajanje neke vaje. 
Tudi prepogosto treniranje ni dobro (največ 3 x dnevno, ko pes neko vajo izvede dobro jo ne ponavljamo več, če neko vajo pes izvede slabo - vaje kljub slabi izvedbi ne ponavljamo več kot trikrat v enem treningu). Osredotočimo se na del vaje kjer je problem in vsak napredek nagradimo.
Učenje vaje GLAS poteka tako : v roki imamo predmet, ki ga ima pes rad - je "nor" na predmet. Predmet mu pokažemo, vendar ga ne dobi. Ko pes zalaja (na začetku je dostikrat samo cviljenje ali nekakšno jokanje) dodamo povelje GLAS, nato JA, nato SKOČI (bravo, priden, itd...) in pri skoči mu predmet vedno damo. Vedno mu damo tisti predmet, ki smo ga uporabili za motiv in ne nekega drugega.
Pes se je naučil, da ko zalaja dobi nagrado. Zraven se je naučil še, kakšno je povelje za to dejanje (lajanje). Ko pes že pošteno zalaja - ne cvili, zamenjamo vrstni red učenja : povelje - lajež - potrditev - sprostitveno povelje - nagrada.


Pasji šolarčki

Ker so naši hišni ljubljenci največkrat že kar družinski člani, tudi zanje veljajo nekatere navade in obveznosti. Prvi oktobrski dnevi so običajno čas, ko tudi za kosmatince nastopi ne najbolj priljubljeno obdobje, ki se mu reče začetek šole.
Tako imenovani pasji učni programi so seveda različni in prilagojeni posameznim starostnim obdobjem. Osnovno pridobljeno znanje je predvsem temeljno, denimo socializacija, vzgoja psa in vodnika za življenje v urbanem okolju, osnovna vodljivost psa na povodcu in prosta vodljivost brez njega,… Omenjeni osnovni programi se naprej razširijo v dodatne, višje programe šolanja. Mednje običajno prištevamo prinašanje predmetov, sledenje, učenje obrambe, usposabljanje za reševalne ter službene pse, agility, flyball in podobno. 

Na večini kinoloških društev se tudi trudijo odpravljati zmotno prepričanje, da so za učenje primerni in sposobni samo psi večjih pasem, ne pa tudi manjši in mešančki. Najpomembnejša pa je vzpostavitev pristnega odnosa med psom in lastnikom, zaradi česar slednji zagotovo laže obvlada svojega psa - tako fizično kot tudi avtoritativno. Pes, ki naj bi obiskoval tečaj osnovnega šolanja, mora vsekakor biti zdrav, cepljen, primerne starosti in kondicije. Načelno je mogoče šolati vsakega psa, vendar pa so eni bolj dovzetni za šolanje kot drugi, kar je precej odvisno od psiho-fizične kondicije psa in vodnika ter značaja živali, na to pa vsekakor vplivajo pasma oziroma poreklo ter razmere, v kakršnih je pes bival, ter njegove navade. Zato vrsto, način, stopnjo in čas šolanja prilagajamo vsaki živali posebej.

Šolanje se običajno začne v najbližjem kinološkem društvu pod vodstvom usposobljenih inštruktorjev. Učenje začnemo s preprostimi vajami, od želja vodnika, sposobnosti psa in dejanskega napredka pa je odvisno, kdaj začeti in do katere stopnje zahtevnosti vztrajati z nadaljevalnim šolanjem, čeprav je za nekatere programe predpisana najnižja starostna meja enega leta. Kot otroci, se tudi pasji šolarji pri tem seznanijo s snovjo, pridobivano znanje pa je treba utrjevati z domačimi nalogami. Zato je ob koncu dneva smiselno ponoviti in osvežiti že naučene vaje. Priporočljivo je, da ponavljanje ni predolgo, raje se odločimo za večkratne krajše osvežitve naučenega. Tudi naši kosmatinci imajo kdaj slab dan in to moramo pričakovati. Vremenske spremembe, slabo počutje, utrujenost, naveličanost, pa tudi nezainteresiranost in lenoba, so najpogostejši vzroki za tovrstne slabe dni. Ker pri tem velja, da psa nikakor ne smemo siliti v nekaj, česar ne želi, je takrat najbolje učenje oziroma preverjanje znanja pač izpustiti.

Ne glede na stopnjo, zahtevnost in čas šolanja pa ob zaključku tudi kosmatince čaka možnost preverjanja znanja oziroma izpit, ki ga opravijo bolj ali manj uspešno. Za dosego čim boljših rezultatov in ocen je seveda dobro poznati nekatere drobne, a nadvse dragocene praktične nasvete. Tako naj bo šolanje vsekakor prijetno za oba. Če smo nerazpoloženi ali nepripravljeni, raje izpustimo vadbo. Uvod in zaključek k obveznemu šolanju naj bosta bolj podobna igri. Upoštevajmo sposobnosti psa in od njega ne pričakujmo preveč. pohvala kot ena izmed oblik nagrade je vselej dobrodošla tudi za pasja ušesa. Morda preverjanje znanja zaključimo z vajo, ki jo pes rad in dobro opravi. Skrbimo za stalno motivacijo pri psu. Čudeže delajo potrpežljivost, doslednost, razumljivost, vztrajnost in doslednost. Poskušajmo tudi kdaj pa kdaj na zadevo gledati s pasjimi očmi. Potrudimo se, da bomo kot gospodar psa dobro poznali in razumeli. Kuža naj vsekakor ve, da ga imamo radi. Opazujmo, sprašujmo in pogovarjajmo se z izkušenejšimi od sebe, ter se tako tudi sami učimo. Brez teh zlatih podrobnosti namreč ni uspeha. Pa prijetno šolsko leto in čim lepše spričevalo!

Pes kot krdelna žival in vloga vodnika pri tem

V malih puhastih kepicah se prav tako kot v velikih kosmatih kepah skrivajo volčji geni. Volk je prednik vseh psov, malih in velikih, pa če si to priznamo ali ne. Geni starodavnih prednikov v veliki meri narekujejo prirojene vedenjske vzorce, ki pa se jih da s pravočasno vzgojo preusmeriti v nam željene oblike. Psi brez pravočasne in pravilne vzgoje se vedenjsko oblikujejo sami prav na osnovi gensko zapisanih pravil in vsaka oblika vedenja, ki jo tako privzamejo, je po njihovo pravilna, čeprav je za naše pojmovanje nesprejemljiva. Psi so socialne krdelne živali in kljub procesu udomačevanja so ohranili pradavne krdelne instinkte, ki bi jih moral poznati in razumeti vsak vodnik. Prav nepoznavanje krdelne filozofije, nepravočasna in nepravilna vzgoja, ter napačno šolanje, vodijo v nevzgojenost in problematičnost velikega števila naših psov.

Krdelo je mnogočlanska družina, v kateri vladata strog red in disciplina. Vodja krdela ali alfa žival vzpostavlja, ohranja in spreminja pravila reda, discipline in vedenja, rešuje spore med člani, nekomu lahko rang v skupini dvigne ali zniža, nekoga lahko izžene, istočasno pa je učitelj, vodnik in varuh. Vodnik lahko postane le tisti, ki je sposoben do drugih izražati najvišjo stopnjo psihične avtoritete, fizična moč je pri tem postranskega pomena. S poštenim in vedno enakim odnosom do podrejenih članov družine si prisluži njihovo spoštovanje ter iz tega izhajajočo ubogljivost.

Tudi majhne in pritlikave pasme imajo v sebi volčje instinkte in se prav tako ravnajo po krdelnih nepisanih zakonih, katerih osnova je VODITI ALI BITI VODEN. Zaradi tega mora človek prevzeti vodilno oziroma alfa vlogo, če želi prijetnega, ubogljivega in neproblematičnega psa. Kako pa to dosežemo, je včasih mnogim nerazumljivo. Vzpostaviti je potrebno pravilen odnos med vodnikom, člani družine in njihovim psom, komunicirati na njemu najbolj razumljiv način in mu brez fizične prisile znati pokazati, da je podrejeni član krdela. Podrejen mora biti vsem družinskim članom, to pomeni, da je po rangu zadnji v družini in upoštevati mora tudi ukaze najmlajših članov. Tisti ljudje, ki jim uspe postati pravi vodja krdela oz. družine, ugotovijo, da jih pes spoštuje, se hitreje odziva in želi bolj ugoditi našim pričakovanjem. Če niste vodja, oziroma nimate avtoritete, vas pes ne spoštuje, odziva se takrat, ko hoče oz. dela samo tisto, kar njemu ugaja. Povedano na drug nacin: pes, ki je priplezal na vodilno mesto, je največji egoist in vedno doseže, da vi delate tako, kot on želi. Kadar se mu zoperstavite, zna biti izredno neprijeten in pokaže tudi zobe, samo da bi dosegel svoj cilj.

Da lahko vzpostavimo vodilno vlogo je potrebno poznati
- govorico telesa: mimiko obraza, telesne gibe, očesni kontakt
- dotike: pozitivne in negativne
- glasovni način.

Poleg tega so še tri zelo pomembne stvari
- timing: pravilno izbran čas za pohvalo ali korekcijo
- motivacija: psa znati spodbuditi, da nekaj naredi, ali da nekaj ne naredi
- doslednost: enako dejanje ima vedno enake posledice, negativne ali pozitivne, ne glede na okoliščine.

Zlata pravila, ki jih je potrebno upoštevati za vzpostavljanje vodilne vloge, so:
1. Psa obravnavajte kot psa. Vzpostavite pravilen odnos; lahko je vaš ljubljenček, vendar zanj vedno veljajo limiti, ki ste jih določili kot vodja krdela.
2. Kadar mora pes iz različnih vzrokov v stanovanju počakati na določenem mestu, uporabite hišni boks.
3. Vsakodnevno morate z njim ponavljati vaje oziroma ukaze, ki jih že pozna in ga učiti tudi kaj novega.
4. Pod to točko pa se skriva novost, ki je po dolgih letih testiranja zrela za objavo v javnosti. Prežvecite kos mesa ali kake druge hrane, potem pa to položite med njegovo hrano v posodo. Pes instinktivno ve, da prvi zaužije hrano vodja krdela. Na ostankih, ki jih dobijo ostali, je vedno sled vonja in sline vodilnega psa. Zaradi tega bo pes razbral, da ste vi pred njim jedli njegovo hrano, torej ste vi vodja krdela. To je treba ponavljati vsak dan in mu vsak dan pokazati, da je še vedno podrejeni član.
5. Vedno vi določajte dogodke: kdaj bo šel na sprehod, kdaj se bo igral, kdaj bo jedel, kdaj ga boste učili in kdaj bo počival. Ne dovolite nobenega izsiljevanja. Če mu boste ustregli ob vsakem njegovem pogledu, cviljenju ali lajanju, boste vi njegov podložnik in on bo diktator.

Vzgoja se prične tisti dan, ko mladička prvič prinesete domov. Že pred tem se morate dogovoriti, kaj mu bo dovoljeno in kaj ne, ter se potem tega vsi dosledno držati. Vzgoja naj bo moderna, brez grobosti, vpitja, besnenja in kaznovanja, saj pes tega ne razume. Največ boste dosegli z gibi telesa in niansami glasu. Navidezno zvišanje telesa, oster, srepeč pogled, ter oster, odločen glas in morda še kak tlesk z rokami bo prekinil neželeno vedenje. Seveda pa morate vedeti, da mladič takoj spet ponovno poizkusi, zato morate kako stvar prepovedati morda 20 krat v eni minuti. Mehki gibi telesa, nežen pogled in umirjeno prigovarjanje ter nežen dotik kožuha pomenijo odobravanje in tako ravnajte vedno, ko boste s psičkom zadovoljni. Uporabite priboljške za nagrado, ki jo morate dati v tistem trenutku, ko pes nekaj naredi prav. Vzgoja poteka vse življenje, vsak dan v različnih okoliščinah. Tudi stare pse lahko še marsičesa naučimo. 
Prepozna ali napačna vzgoja pa vodi v neobvladljivega, histeričnega, pretirano boječega, nenehno lajajočega in celo agresivnega psička. Ne nasedajte tistim, ki pravijo, da psa do enega leta starosti nima smisla učiti ničesar. Tudi pri psih velja tista o Janezku in Janezu. Nesmiselno pa je mladica učiti hoje strogo poleg, ipd. Namesto tega največji poudarek dajajte odpoklicu oz. prihajanju na klic in osnovnemu pasjemu bontonu. To pomeni, da ne bo grizel, skakal na ljudi, lajal kar tako, uhajal, uničeval ipd.
 

Napačna vzgoja oz. napačno učenje ter včasih tudi v leglu pridobljene slabe izkušnje so lahko vzrok za resne vedenjske probleme. Ponavadi brez strokovne pomoči ne gre, saj je treba čim bolj natančno ugotoviti vzrok ter potem na osnovi značaja psa, življenjskega okolja in dnevnega ritma življenja določiti pravilno terapijo. Kadar se pojavijo najmanjši znaki agresije, hude depresije ali strahu, je potrebno takoj ukrepati in obiskati strokovnjaka za vedenje psov. Le redki inštruktorji ali vodje tečajev v kinoloških društvih so usposobljeni za odpravljanje takih težav, napačen pristop pa obvezno vodi v še hujše probleme. V takih primerih se ne sme odlašati in misliti, da se bo vedenje samo po sebi izboljšalo. Nikoli, lahko se le slabša. Ko mine nekaj mesecev od prvega pojava problema, je vedenjski vzorec že tako zakoreninjen, da postane stalna oblika izražanja in je terapija izredno dolga, naporna za psa in vodnika ter večkrat tudi neuspešna.
Zavedati se morate, da so majhni psi še veliko bolj podvrženi stresnim situacijam, da so mnogi značajsko zelo občutljivi in da lahko malenkosten vzrok zelo spremeni njihovo vedenje. Zaradi tega zanje še mnogo bolj veljajo naslednja pravila:
- pravilna vzgoja brez grobosti od prvega dne dalje
- pravilno seznanjanje z vsemi novostmi tudi v odrasli dobi
- postopno šolanje oziroma učenje določenih vaj, od katerih je najpomembnejši odpoklic
- že pri mladiču preprečevati in takoj odpravljati vsako neželeno vedenje, seveda na pravilen način
- odločnost in nepopustljivost zaradi ljubezni do njih
- nikoli jih ne smemo počlovečiti, kajti takrat oni najbolj trpijo, ker so programirani za drugačno življenje kot jim ga vsiljujemo mi.